Korzika- 1. teden

Glavni dopust. Dva tedna za katera delamo celo leto. Za ta dva tedna na morju al pa v hribih. Tam, kjer nam je najlepše. Naša odločitev je bila letos kar težka. Prvoten plan nas je vodil v Dolomite in naprej do mesta Livigno. Tam sta Neža in Blaž želela preživeti dan na najlepšem kolesarskem vzponu na Passo Delo Stelvio. Drugi del dopusta naj bi preživeli na morju, ne vem kje. Plan smo mel že prpravlen. Na enem izmed naših vikend oddihov na otoku Krku letos je pogovor s prijatelji prišel do Korzike. Čist slučajno je Blaž dva dni po tem začel omenjati Korziko. Ni mu dala mira. Z Nežo sva že vedla kaj se nam obeta.

Tako smo en mesec kasneje rezerviral karte za trajekt in naša pot se je podaljšala za par kilometrov. Par dni je blo potrebnih, da smo nardil nov plan in že smo bli pripravljen. Korzika, prihajamo!

Trajekt smo rezerviral 2 tedna pred odhodom, dodal še par evrov in na strehi sem imel kolesa, kar je pomenl, da bom zaradi moje višine celotno vožnjo preživel v družbi največjih avtodomov. Kuk kul!

Od doma smo šli v jutranjih urah. Blaža sva z Nežo komi prepričala, da gremo pred 10. uro zjutraj. Na koncu je popustil, da gremo lahko ob 8.00. No, šli smo ob 6.00. Za vsak slučaj. Vožnja je dolga dobrih 6 ur vse do Livorna. Mi smo tja prišli 4 ure pred trajektom. Za vsak slučaj. Ker vemo, da Blaž res ne mara čakanja, smo zavili še v Piso.

Naj se dopust začne!

Pisa je tisto mesto, kjer je poševen stopl. Covid-19 je tudi tukaj pustil svoj pečat, saj so bile ulice precej prazne. Cene v mestu so primerljive s Slovenijo. Na vsakem koraku te vabijo na najboljšo pico v mestu. Mi se nismo dal prepričat. Par slik, en sprehod in naprej do Livorna.

Stolp še vedno stoji!
Oh, prelepa Italija!

Na trajekt smo se začel vkrcavat eno uro pred odhodom. Pred tem pa ti izmerijo še telesno temperaturo (vsaj tako pravijo) in si pripravljen. Osebnih izkaznic, potrdil o tem, da nimamo znakov koronavirusa niso niti povohali. In smo se odpeljali. Odpeljali smo se v neznano. Vožnja s trajektom traja malo več kot 4 ure in je zelo dolgočasna. Jaz sem sicer kar užival v garaži na dnu trajekta, kjer je bilo veeeeliko mojih prijateljev avtodomov. Neža in Blaž sta v teh nekaj urah pogledala sončni zahod, najmanj 20 krat se sprehodila čez cel trajekt, pojedla sendvič za 6€ in preučila vse ostale potnike. Preštela sta vse valove. Mislim, da jih je bilo nekje 10000000. Šalo na stran. Vožnja je dolgočasna. Res dolgočasna. Če boš potoval na Korziko vzemi hrano s seboj na palubo, saj do avta ne moreš med vožnjo. Neža in Blaž tega seveda nista vedela in tako smo bili ločeni 4 ure brez hrane in vode. Bravo!

Čakanje na vkrcavanje v Livornu.
Najbolj zanimiv trenutek na trajektu!

KORZIKA, gora sredi morja. Četrti največji otok v Sredzemskem morju. Si vedel, da 86% otoka prekriva hribovit svet?
Prvo noč smo spali na parkirišču ob plaži v mestu Bastia. Aplikacija Park4Night je zelo uporabna, saj je na Korziki dovoljeno divje kampiranje.

Prvi dan smo se polni energije in adrenalina odpravili na črno plažo. Že ob prvem premiku smo doživeli pravo Korziko. Iz Bastie se pot dvigne v gore in spet spusti do morja. Ceste so ozke in slabe.

Črna plaža in vasica Nonza
Črna plaža je ena izmed najmanj obiskanih plaž. Zraven je tudi majhno parkirišče, kjer smo lahko parkirali skoraj v morje. Nekaj oblaku na nebu in močan veter, veliki valovi in črni kamni. Neža in Blaž sta bla nad prvo plažo tako navdušena, da sem jih komaj spravil iz valov. V naši majhni kuhinji je Neža pripravila zajtrk. Nekaj ur uživanja potem pa nas je pot vodila naprej do mesta Saint Florent.

Vasica Nonza
Črna plaža
Parking skoraj v morju

Mesto Saint Florent je bila naša prva destinacija, kjer smo noč preživeli v kampu. Cene nočitev v kampih se gibljejo med 18 in 35€/noč za dve osebi in seveda mene (beri avto). Kampi so bili blizu mesta in ob obali. Kamp ni bi nič posebnega, prav tako peščena plaža.

Naslednji dan smo nadaljevali pot do najlepše plaže na Korziki. Plage de Sellecia. Optimistično smo v Google maps, ki je sicer zelo uporabna aplikacija, vpisali plažo in se peljali slabo uro po vijugasti cesti gor, dol, malo levo, malo desno in do odcepa za plažo. Tam pa šok. Google maps je rekel, da je po odcepu še 12km, ki pa jih naj bi prevozili v eni uri. Res sem se ustrašil, da me bota rinila po tako slabi cesti. Hitro smo vsi skupaj, razen Google maps ugotovili, da dostop do plaže NI MOGOČ z osebnim avtomobilom. No, mogoče je kdo poskusil. Mi nismo. V bližini ponujajo veliko možnosti dostopa do teh baje najlepših plaž.

Po “nesreči” smo našli zelo lepo plažo Plage de I’Ostriconi. Slučajno sta jo zagledala in že sta šla. Korak za korakom, slabih 20 minut čez močvirje do plaže, kjer je morje zelo jezno in voda zelo umazana.

Plažo lahko vidimo med potjo.
Močvirnata pot do plaže.
Plage de I’striconi

Peljal sem naprej do mesta I’lle-Rousse, kjer nas je pričakal res veličasten razgled. Phare de la Petra. Svetilnik Pietra je na najvišji točki otoka Pietra, ki je z nasipom povezan s pristaniščem.

Razgled z vrha svetilnika.

Nadaljevali smo proti severozahodu. Glava družine ( beri: Blaž) se je odločil, da bomo kamp Bodri izpustili in bomo pot nadaljevali do mesta Calvi. Nekaj slabe volje Neže, ki je bila ne opravičena. V mestu Calvi se nam je prvič naredilo, da je bil kamp poln. Finished je rekla gospa na recepciji in tako smo iskali drugo možnost. Prišli smo v Kamp Paduela. Kamp z najboljšo pico! Našli smo svoj kotiček in raziskovali naprej. Plaža z ravno prav velikimi valovi. Če ne bi imela ušes, se bi Neža in Blaž ves čas našega življenja v mestu Calvi smejala čisto okrog glave. Čudovito mesto, res čudovito.

Naš najljubši kamp Paduella.
Plage de Calvi.
Razgled ponoči z obzidja mesta Calvi.

Po dveh dneh smo se odločali kam naprej. Calvi nam je bil res všeč ampak tukaj smo, da raziskujemo. Odpravili smo se 90km južno do razgledne točke Calanques de Piana. Pred parkiriščem se cesta vije skozi ogromen oranžne skale. Lahko rečemo, da ej to bila najlepša pot na Korziki. Po slabih 20 minutah hoje se odpre razgled  do ogromnih oranžnih pečin, ki prodirajo do morja.

Calanques de Piana
Počitek med 90 km dolgo potjo po ovinkih.
Razgled v modrino morja.

Na našem planu je bila označena plaža Plage de Bussaglia, kjer naj bi prespali. Ob prihodu tja smo bli tako razočarani. Prva plaža na tem čudovitem otoku, ki res ni ponujala nič kaj veliko. Poleg tega, smo zasledili še znake, da je spanje prepovedano. In ostali smo brez našega prenočišča.

Odločitev je padla. Po 90km, ki smo jih prevozili že danes, smo se odpravili še drugih 90km v samo središče Korzike. Ta skoraj 3 urna pot se vije čez prelaze. Mimogrede, na Korziki imajo tudi smučišče! Čez prelaze vse naprej do doline in nove zelo, zelo ozke in kamnite ceste. Korzika je res zanimiva, saj si sedaj na morju, čez 90km pa globoko v osrčju gora. Po poti imaš večkrat bližnje srečanje s črnimi prašički in kar nekaj precej lenimi kravami. Te živali se mirno sprehajajo po cesti in se ne dajo motiti.

V osrčju gora.
Ovira na cesti, ki se le s težka premakne 🙂
Eno izmed redkih plačljivih parkirišč.

V Korte smo prispeli okrog 9. ure zvečer, kjer nam je gospa na recepcij ponovno postregla z besedami “we are full”. In spet smo ostali brez prenočišča. Ni problema, saj nam je google hitro ponudil drugo možnost, kjer pa so za noč želeli 30€. Glede na urejenost kampa si bi jih zaslužili precej manj, zato smo se odpeljali do tretjega kampa. Prijazna gospa nam je ob prihodu  razkazala kamp, parcele in z nasmeškom na obrazu povedala, da na koncu kampa ima tudi wcje in hot shower. Odlično, nč druzga ne rabmo. Sem se že parkiral. Sledil je nov šok. WC je bil samo EDEN. Ja en wc na štrbunk za celoten kamp. Hot shower je bil samo en majhen zunanji tuš, ki pa ni kazal znakov življenja. Camping u Sogno smo zapustili takoj zjutraj. En izmed kampov, ki ga res ne priporočamo.

Naslednji dan je bil namenjen goram. Neža in Blaž sta se odpravila do jezera Lac de Melu in naprej do Lac de Capitellu. Dva čudovita jezera, 1700 metrov na morjem. Če si ljubitelj gora je obisk teh dveh jezer obvezen!Pot do tja je kar zahtevna. To sta dva jezera, ki jih očitno obišče največ ljudi. Po poti vidiš princeske v oblekah, ubogega očeta, ki na ramenih nosi dva otroka, 4 letnika, ki sigurno ne bo nikoli več šel v hribe in tudi starejšo gospo, ki verjetno vrha ne bo videla. Pot poteka strmo po precej drsečih skalah. Če se odpraviš tja gor se prosim obleci in obuj primerno!

Tolmuni reke Restonice
Lac de Melu
Pot do jezer in nazaj sta prehodila v 3 urah.
Lac de Capitellu

V Kortah smo preživeli samo en dan. Odpravili so se naprej do plaže in kampa, kjer se nam je spet zgodilo ne pričakovano…. Več o tem ti predstavim v drugem tednu na Korziki.

Prvi teden smo ugotovili, da:
-so ceste ozke in vijugaste
-od kampov ne smemo pričakovati veliko
-je Korzika precej hribovita
-je pica tradicionalna hrana. Najdemo jo na vsakem koraku.
-skoraj vsa parkirišča so brezplačna

*dogodivščine se nadaljujejo kmalu*

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: